Domača stran

Izleti

Galerija rož

Mizarstvo

Zaplana

Novosti

 Pošlji povezavo

 Tiskalniku prijazen

Grintovec

Do Cojzove koče

Vsebina

Bližnji izleti

Najnovejši opisi

Ostali izleti

Po dolini Kokre se peljemo mimo Podlebelce in tik pred Celarjevim mostom (582 m) zavijemo desno čez Kokro na ozko ovinkasto in strmo makadamsko cesto (vmes je krajši del asfaltiran). Do parkirišča na desni strani ceste pod kmetijo Suhadolnik je 2–3 km.

Pred Suhadolnikom (904 m, na zemljevidu 901 m; ta ekološka kmetija ponuja ovčji sir, skuta, jogurt) se napotimo po kolovozu desno v breg. Na naši desni teče (če ni suha) Suhadolnica. Po 10 minutah se pred mostom odcepi v levo pot, ki kmalu zavije levo od struge. Tam pot zapustimo po stezi v desno, tako da nekaj časa še hodimo ob strugi, kmalu pa se tudi mi oddaljimo levo od nje. Čez četrt ure se svet zravna in odpre; spet pridemo na kolovoz, ki smo ga zapustili pred mostom. Začne se smrekov gozd. Desno se dviguje Kalški Greben, levo pa s soncem obsijana Kočna.

Na koncu travnate uravnave se vrnemo v gozd, takoj zatem pa nas pričaka razcep: desno Cojzova koča 2.15 po stari poti; levo Cojzova koča 2.00 čez Taško in Kokrska Kočna 3.30 čez Grdi graben. Zavijemo levo proti Taški, prečkamo prodišče in v 20 minutah smo na koncu Suhega dola. V zatrepu dolinice so med razmetanimi skalami nagrmadena polomljena drevesa, najbrž žrtve snežnih plazov. Desno od zatrepa pridemo mimo skalne votline (puščica in napis Voda kažeta v notranjost) pod hudo strmino, zato za pol ure zložimo pohodne palice, da se laže vzpenjamo in tudi nekoliko plezamo po lestvah in klinih ob jeklenicah in lesenih ograjah.


Pasja glava

Nad Taško se svet zravna in tam se poti spet združita (tablica: nazaj čez Taško 0.45, po stari poti 0.50; če vam ni do plezanja, lahko pridete do sem seveda tudi po stari poti). Po čedalje redkejšem gozdu prečkamo nekaj hudourniških strug in okrog nas je vedno več ruševja. Čez 10 minut se znajdemo na nekdanji Suhadolnikovi planini, na kateri so menda ostanki stare Frischaufove koče (1475 m; midva je nisva našla). Zdaj že vidimo Kokrsko sedlo (1793 m) in Cojzovo kočo na robu. Do nje je še 40 minut. Tu cvetijo rododendron, alpske velese, planinski slizki in zelene čmerike. Sicer hodimo po odprtem, ampak če smo zgodnji, je prijetno, ker je še senca. V ključih se vzpenjamo ob grapi in ko se oziramo, se izza Srednjega vrha počasi prikaže Storžič. Pod vrhom se na desni lepo izriše Pasja glava na grebenu Velike Kalške gore.


Kalška gora

Kokrsko sedlo

Cojzova koča na Kokrskem sedlu stoji na zahodnem delu ozkega prelaza med Grintovcem in Kalško goro. Imenuje se po botaniku in ljubitelju gorskega cvetja Karlu Zoisu (1756—1799), po enem podatku tudi po njegovem bratu baronu Žigi Zoisu, naravoslovcu, geologu in mineralogu ter mentorju in mecenu slovenskih književnikov (1747—1819). Leta 1897 jo je zgradilo Nemško-avstrijsko planinsko društvo in je med najstarejšimi v tem gorstvu. Upravlja jo PD Kamnik. Odprta je od začetka/sredine (podatki so različni) junija do sredine oktobra.

Razgled zapira na severu Grintovec, na jugu pa Kalška gora. Na vzhodu je videti hudourniško grapo pod Kokrskim sedlom med Jurjevcem in Kalško goro, na jugovzhodu se vidi Velika planina, na zahodu pa Suhadolnikova planina in nad njo Storžič.


©Ivan Pepelnjak, 2002-2007

Bi radi, da vas obveščamo o novostih na naših straneh? Vpišite se v knjigo gostov.

Če želite, nam lahko pošljete sporočilo.