Domača stran

Izleti

Galerija rož

Mizarstvo

Zaplana

Novosti

 Pošlji povezavo

 Tiskalniku prijazen

Kladivo

Od planine do planine

Vsebina

Bližnji izleti

Najnovejši opisi

Ostali izleti

Pot naprej je ponekod zaradi plazênja pobočja kar malo nevarna; če bi nanjo stopil kak gospod Trebušnik ali če bi močno deževalo, bi se kar »odkrhnila«. V ključih se spušča po travnatem bregu in pod nogami se spodmika skalnati drobir. Spet je več rož, posebno alpskih kosmatincev, in dosedanjim se pridružijo še mračice. Na levi zagledamo »debeloglavo« skalo Bumbarico; ko se spustimo podnjo in ni več videti tako smešno okrogla, pa se – če se ozremo – desno od nje pokaže zanimiv skalnat rogelj.

Pungrat

Ruševje se zgosti, pojavijo pa se tudi drugi grmi in borovci. Čez 10 minut gremo mimo vodnega zajetja in korita z vodo, nekoliko niže pa je še en studenček, »ujet« v cev; pri obeh se voda potratno zliva na pot. V dolini so še konec maja »morene« snežnih plazov, da je treba gaziti in se pot izgubi. Obidemo jih precej na široko po levi, kjer ni markacij. Ko se nam zazdi, da smo zašli že preveč v levo, se prebijemo desno navzdol skozi goščavo na travnato pobočje, rdeče od telohov in belo od žafranov, s katerega med smrekami zagledamo cesto spodaj na planini. Kadar ni snega, te težave ni, sicer pa ni prehuda. Po 20 minutah srečno sestopimo na planino Pungrat. Na prvi hiši piše Planina Pungrat 1459 m. Zdaj vidimo, kje bi bili prišli na planino, če nas ne bi bili ovirali snežni plazovi; ovinek ni bil posebno velik. Napotimo se kar desno čez travnike, da sekamo (pre)velik cestni ovinek. Pot nadaljujemo po makadamski cesti in pri izhodu s planine leži podrta tabla, ki pravi, da gremo proti planini Šiji.

Šija

Ob tej cesti so spet zeleno obrobljene Knafelčeve markacije. Breg desno nad njo je ves vijoličen od resja. Ko se cesta vzpne nad planino, vidimo spodaj v kotanji majhen kal in planina je pod nami kot na dlani, levo pa se dviga Košuta. V velikem levem ovinku zapustimo cesto, da si skrajšamo pot. Zagrizemo se v breg, poln blagodišečih telohov, zgoraj pa tudi alpskih mastnic in alpskih zvončkov. Z vrha hriba, posejanega s skalami, je prelep razgled. Onkraj njega se vrnemo na cesto. Po 40 minutah zagledamo planino Šijo, daleč pred seboj na levi pa tudi že Kofce. Prikupen kažipot na začetku planine zaznamuje mesto, kjer bi prišli nanjo, če bi se bili spustili v dolino po travnatem bregu s sedla med Kladivoma. Na planini stoji Taborniški dom Rodu Kriške gore Tržič, zavetišče na Šiji, 1528 m.

Tu nam postrežejo s pijačo. Onkraj dvorišča se spet spustimo na cesto. Pod smreko stoji polomljena klop, vsenaokrog in še potem ob cesti pa se belijo velike zaplate alpskih mastnic. Spustimo se do drugega dela planine. Čez cesto tečejo potočki in jo sicer delajo blatno, a se nam oddolžijo z zlatimi šopi kalužnic. Kolesarji z gorskimi kolesi jih najbrž sploh ne opazijo, ko nas prehitevajo v vratolomnem spustu. Ali pač?

Spet na Kofcah

V pol ure smo na planini Kofce, kjer si privežemo dušo z imenitnimi sirovimi ali čokoladnimi štruklji in pijačo. Sedimo pred domom, noge počivajo na klopi, oči pa na prelepih razgledih. Tako tisti, ki glasno ali molče premlevamo, kaj lepega je prinesel ta dan, kot oni, ki ob mrzlem pivu modrujejo in rešujejo svet, smo zadovoljni in složni v prepričanju, da še pridemo.

Komentarji

Komentar (Mojca Luštrek, 28. 10. 2006)

Zdaj sem prebrala, da oskrbnik Peter Vogelnik pripravlja čokoladne štruklje po receptu, o katerem se mu je sanjalo. Ni čudno, da so sanjski.


Ocena izleta: (gregor bolko, 10. 9. 2006)

res najbolša pot


Komentar (Andrej Tomšič, 6. 9. 2006)

Odsvetujem neprevidno sezuvanje na vrhu :) Videli smo namreč, kako je enemu od planincev zgrmel popolnoma nov alpinin gojzar "dol v Avstrijo". Mikaven hrib.


©Ivan Pepelnjak, 2002-2007

Bi radi, da vas obveščamo o novostih na naših straneh? Vpišite se v knjigo gostov.

Če želite, nam lahko pošljete sporočilo.