Stenar

Jutro pod Steno

Z glavne ceste Hrušica–Kranjska Gora zavijemo levo čez most proti Mojstrani (641 m). V vasi zavijemo levo od Mercatorja in se nato ves čas držimo kažipotov za Vrata. Kak kilometer iz naselja je konec asfalta (le na nekaj klancih je še). Peljemo se mimo parkirišča pri slapu Peričnik (Koča pri Peričniku 750 m) in mimo več rovtov, pri hiši Triglavska cesta 78 pa se spet začne asfalt. Kakih 10 km od Mojstrane parkiramo na velikem parkirišču v bližini Aljaževega doma  (1015 m).

S parkirišča pridemo v dobrih 5 minutah mimo Šlajmerjevega doma do Aljaževega doma. Od njega je lep razgled na gore, ki obkrožajo dolino Vrat, posebno na triglavsko severno steno. Pri domu se ustavimo, da preberemo številne kažipote ter si ogledamo Aljaževo kapelo sv. Cirila in Metoda.

Markacije se začno pri gospodarskem poslopju. Gozdna cesta ali dober kolovoz nas vodi po bukovem gozdu mimo zimske sobe. Pot postane skalnata in nas v 5 minutah pripelje do spomenika padlim partizanom gornikom – velikega plezalnega klina z vponko na balvanu. Hodimo po gruščnati poti pod visokimi stenami. Z jase, posejane s smrečicami in grmi, spet zavijemo v bukov gozd. Levo od poti teče struga Triglavske Bistrice. Kmalu nas napis opozori na Naravoslovno učno pot Vrata; nekoliko s poti so učne table, ki popisujejo tukajšnje rastlinstvo in živalstvo ter razgled na okoliške gore. Kmalu zatem se še vedno precej široka pot začne prvič vzpenjati. Na 1030 m se desno v breg odcepi pot k Pogačnikovemu domu (4.00), naravnost pa se nadaljuje proti Luknji (2.15 – čudno, pri spomeniku piše 2.00) in po Poti čez Prag na Triglav (6.00). Na drogu učne poti je v našo (desno) smer kažipot Bukovlje, na drevesu pa piše še Kriški podi.

Za Bukovlje so značilne plazovne bukve, ki v pasu 50–100 m pod stenami zaustavljajo plazove. Prvih nekaj metrov debla je poleženih po tleh. Uspevajo na plitvih in »skalovnitih« tleh (piše na tabli učne poti ob strugi Bistrice).

Bovški Gamsovec

Sovatna

Markacije niso prav pogoste, so pa razločne. Najprej po peščeni in nato po skalnati stezi se v 10 minutah kar strmo povzpnemo do zaraščene poseke. Čez nadaljnjih 10 minut nas napis na skali obvesti, da smo dosegli 1200 m. Ime Bukovlje je sprva podprto s pravimi stebri visokih ravnih bukev, sčasoma pa drevesa postanejo nižja in krivenčasta. Tudi če se ne oziramo v krošnje, nas listi toplih jesenskih barv, ki ležijo na poti, opozorijo, da so se med bukve pomešali javori. Še 10 minut in smo na 1300 m. Pot nas vodi mimo izdolbenih, izvotljenih skal; zakaj so take, nam pove voda, ki primezi iz notranjosti in se razliva po njih. Kmalu zatem nas razveseli pogled nazaj: prvič kar dobro vidimo Severno steno Triglava, čeprav jo še precej zakriva drevje in smo tudi še nekoliko preblizu. A kakor se rado zgodi, nas prvi vtis tako navduši, da kljub izkušnjam, da utegnejo biti pogledi pozneje lepši, neumorno pritiskamo na sprožilec.