Stenar

Turn pod Stenarjem

Zvedavi kozorog

Jesenski pohod na Stenar je že tako lep zaradi rdečih plamenic bukovih krošenj, a če smo dovolj zgodnji, lahko z jasnih višav uživamo tudi v pogledu na morje megle, ki se še zadržuje v Vratih, izza gora pa se prikaže sonce: sprva svetloba komaj opazno polzi čez nazobčane grebene, ko pa se prikaže žareča krogla, se bleščava nenadoma razlije čez rob, da se nam zasolzijo oči (ali res le zaradi bleščave?). In res je po 10 minutah pogled nazaj na Severno steno že brez »motenj«. Desno od nje vidimo Luknjo. Pred nami stoji slikovit čok, ob njem se vzpenja pot proti Dovškim vratom (2180 m), desno od nje pa se dvigata Spodnji Stenar (2381 m) in Turn pod Stenarjem (2154 m).

Ko se vsega tega nagledamo in naslikamo, se začnemo vzpenjati proti vrzeli med čokom in Spodnjim Stenarjem. Kaj kmalu izvemo, da smo na 1400 m ter da naravnost navzgor pridemo k Pogačarjevemu domu in na Stenar, v levo pa k Luknji. Gruščnata potka se vije med šopasto travo Sovatne. Na vrhu Triglava se beli sneg, okrog nas pa gorijo oranžne in rdeče bukve. Pod Luknjo opazimo bivak. Zelo strma in čedalje bolj skalnata pot nas pripelje med ruševje. Levo od nje teče nekakšna struga. Po 40 minutah smo na 1700 m. Nekatere skale so precej žlebičaste, ponekod so tako razbrazdane kar cele stene. Čez četrt ure naletimo na nekaj klinov, skozi katere so bile nekoč napeljane jeklenice. Če se ozremo, že zagledamo Kredarico. Dvigamo se po skalnih stopnicah, poličkah in kratkem žlebu. Strmino nekoliko blažijo ključi. Vzpenjanje otežuje grušč, ki se spodmika pod podplati.

Spodnji Stenar desno,
v ozadju Stenar

Pod Dovškimi vrati
 

Po 20 minutah priplezamo do Skoka (1949 m), kjer nam jeklenica pomaga, da se nekoliko hitreje potegnemo kvišku. Čez 10 minut prisopihamo do roba, onkraj katerega že željno pričakujemo Dovška vrata, pa zagledamo le nekak »krater« in pot se nadaljuje. Kmalu zatem dosežemo 2000 m, čez kake četrt ure pa še en »krater«, ob katerem je videti ostanke kamnitega objekta in nekaj bodeče žice. Tu nas prav očara postaven lepotec: Spodnji Stenar. Opazimo prve kozoroge, ki se »skrijejo« pred nami na navpično steno; že kako plezajo po njej, je neverjetno, da zdržijo toliko časa stisnjeni k njej, pa sploh. Malo više nas razveseli široka gladka polica. To udobje ne traja dolgo, pa se je že spet treba boriti z gruščem, a tokrat le za kratek čas: kmalu zagledamo velike skalne plošče z napisi Vrata, Aljažev dom, Trenta. Tu so Dovška vrata. Na betonskem stebričku piše Križki podi. Levo spodaj zagledamo Pogačnikov dom (2050 m). Z desne nas že nezadržno vabi Stenar. V Stenarskih vratcih (2295 m) levo od njega je nekaj slikovitih škrbin, levo od njih pa se dviga Križ (2410 m). Še bolj levo se držita za roke Razor (2601) in Planja (2453), ločuje (ali povezuje) pa ju Sedlo Planja (2349 m). Pogled proti njima je zelo zanimiv, kot bi se dvigala nad kakim arheološkim najdiščem.